Prepovedi ni

Na družabnem omrežju smo se že večkrat pogovarjali o zapisu govorjene slovenščine. Z izrazom zapis govorjene slovenščine mislim na vse tiste zapise, ki ne ustrezajo pravilom knjižne slovenščine, tako pogovorne, narečne, slengovske, žargonske kot vse druge zapise, kjer nimamo namena sporočati v za javnost namenjeni rabi jezika.

Velja dejstvo, da je vse mogoče. Zavedati se moramo svojega namena, naslovnika in govornega okolja. Kaj želimo doseči. Če v knjižnem jeziku opozarjamo na neknjižne izraze ali na različne jezikovne zdrse, moramo ta mesta opremiti z narekovaji. Primer: Zadnje čase je samo še na “fejsu”.

Na vsak način smemo pisati pogovorni jezik. Prav tako tudi narečje, sleng. Za zapisovanje narečij veljajo določena pravila, ki jih najbolje obvladajo strokovnjaki, dialektologi ali narečjeslovci. V vsakdanjem okolju so podobni zapisi za širšo javnost nekoliko manj razumljivi, vendar zanimivi. Prepričana sem, da so uporabniki družabnih omrežij s svojimi izvirnimi zapisi obogatili slovenski jezikovni prostor.

Ne nazadnje velja, da je treba razlike uzavestiti. Če ločimo med posameznimi jezikovnimi zvrstmi, se bolje zavedamo tudi okolja in lažje presodimo, kdaj je neknjižni zapis dopusten. V nasprotnem primeru lahko to vsaj prepoznamo. Moje mnenje je, da nas različni zapisi ne bi smeli motiti, saj so vse zvrsti del našega jezika, ki pri ohranjanju slovenščine igrajo enako pomembno vlogo.