V narekovajih

Če uporabimo besedo, ki ni zborna, v zbornem jeziku, jo ponavadi opremimo z narekovaji. Obratno  le redko. Morda kdo zaradi lastnega sloga v kakšnem besedilu.

V zadnjem času je nastalo veliko romanov, zapisanih v pogovornem jeziku ali jeziku nekega okolja (romani oz. delo A. Skubica, G. Vojnovića in marsikoga drugega.) Torej res ni prepovedano pisati v nezbornem jeziku.

Vsak zapis služi svojemu namenu. Če imamo to dejstvo vedno pred očmi, se nikoli ne spustimo na raven obtoževanja ali pretiranega ocenjevanja.

Zdi se, da se nekateri posebej trudijo, da opozarjajo na besede v neustreznem okolju. Dejanje je včasih res znak jezikovne občutljivosti, ne pa vedno. Ne nazadnje vemo, da veliko naših dobrih starih besed ni slovenskega izvora, pa jih nikoli ne opremimo z narekovaji. Npr.: Odšel je na “delo”!  Poleg tega besede nemalokrat označimo z narekovaji, če jim dodajamo druge pomene ali se zavedamo njihove dvoumnosti. S tega gledišča je raba narekovajev skoraj nesmiselna.

In vendar jih zapisujemo. Besede. Tujke, slengizme, žargonske besede. Pogovorni jezik. In tako kot jezikovni purizem ni vedno znamenje skrbi za jezik, tudi zapisovanje nezbornih besed ni vedno znamenje nevednosti ali nespretnosti v jeziku.

Presoja o tem in onem je vedno prepuščena nam samim. Tako tudi zapisovanje nezbornih besed v narekovajih.